Kam nas pelje življenje? včasih se mi zdi, da je to enosmerna cesta, nekakšna slepa ulica, ko kr naenkrat ne moreš it več naprej. Lahko greš le nazaj in nazaj in nazaj. Spet drugič se mi zdi, da sem na križišči v katerem se stika čisto preveč poti. Le kako naj vem katera je prava in katera vodi do prepada. Na takih križiščih se počutim popolnoma izgubljena. Najraje bi se vrnila nazaj od koder sem prišla, pa se bolim, da mogoče ne bi šla po isti poti. Včasih se mi zdi kot , da se bojim življenja, da prehitro obupam. Strah me je, kaj se bo zgodilo, hkrati pa sploh nočem vedeti, kaj bo do tistega trenutka. Mnogim se zdi, da bežim. Ne, ne bežim. Vse kar si želim je, da bi prišla po vsrni poti do konca. Rada bi, da je to neko lepo potovanje

Moja ljubezen ni dobila oskarja. Jah pa drugič. še vedno sem prepričana , da je moj Leo najboljši igralec in najlepši moški daleč naokoli. ni več tisti fantek, ki je igral v titaniku, ampak pravi moški. Popolnoma razumem gisele inBar, ker nekaj je na njem. Ampak dovolj o moji ljubezni.

Martin Scorsese ima končno oskarja. ne vem, če si ga kdo bolj zasluži kot on. Dobil ga je komaj v sedmo. In vsi njegovi filmi so bili fantastični. In v vseh zadnjih filmih igra Leo (pa smo spet tam). Ko sem videla Martinov obraz sem vedela, da je oscar šel v prave roke. In ja tudi za igralca bi šel v prave roke, če bi ga dobil Leo. Joj spet sanjam.

Rada imam avgust. Predvsem je toplo. In toplota mi je blazno všeč. Sonček, morje, vsi le nekako napol oblečeni. Ne porabim več 20min samo zato, da se oblečem. Poleti tudi manj jem, kar mi je blazno všeč. Niti ne vem točno zakaj mi je avgist bolj všeč kot julij. Predvidevam, da zato, ker se avgusta že neham sekirati, ker nisem dovolj suha za kopalke ampak se tolažim, da bo kmalu premrzlo za njih. Verjetno res. Taka pač sem. Ljubim poletje. Čeprav poletje seveda ne ljubi mene in mojih kil, ki jih morata moja zlata starša non stop fotografirati. Najrahje imam morje avgusta. Takrat, ko je na morju polo Italijanov. Takrat se po vsej verjetnost zgodi kakšna poletna romanca, ki mi je seveda blazno všeč. Všeč so mi moška telesa na morju. no saj so mi vedno, ampak o tem res ne bi, da ne bi kdo mislil, da sem kakšen iztirjenec. Všeč mi je mišljenje ljudi avgusta. Ne julija, točno avguata. Vsi si več dovolimo, ke rje pač poletje. In nihče se ne vtika vame. Ker se seveda ne vidimo preveč. Oh ja, ljubim avgust.

Ne maram valentinovega. Vse je popolnoma skomercializirano. Srčki so preveč rdeči in predvsem grdi ... res so grde oblike. Preozki so. Medvedki so ogabni. Na vseh piše I love You. Niti slovensko ne znajo napisat. Neumnen ameriški praznik je, z neumnimi ameriškimi medvedki in srčki. Fuj. Vsi se nakaj zaljubljeno gledajo, pa čeprav se celo leto grdo gledajo. Ker je pač valentinovo. Je res tako težko čez leto nekomu povedat, da ga imaš rad, mu prinesti bonboniero. Zakaj ravno na valetinovo? Ker trapasti Američani tako pravijo? K vragu z vsem tem kičem. Ko bom imela nekoga rada, mu bom povedala, pa če bo dan mrtvih. Ne pa na valetninovo. Zato ga ne maram.

Danes ne morem pisati. Jezna sem. Jezna na vse okrog mene. Jezna nase. Jezna, ker sem naivna. Ker preveč zaupam. Ker preveč zaupam napačnim ljudem. Ljudem, ki ne zaupajo niti sebi. Le jaz jim. In to me tepe. Vedno znova.

Lahko bi jokala ... jokala brez prestanka, brez dihanja. Samo jokala, da bi mi solze tekle po celem telesu. Niti za trenutek ne bi pogledala naokrog. Da, tako se počutim danes. Popolnoma sem razočarana. Razočarana nad ljudmi. Res ne vem več, kdo je moj prijatelj. Vem pa kdo ni. Nekdo, ki se trudi, da bi vedno rekel nekaj, kar bi ga po njegovem mnenju naredilo boljšega od mene. Veliko ljudi je takih. Pa ne samo do mene ... do vseh. Žalostno, da si človek na tak način umetno dviguje samozavest. Resnično žalostno. In zato sedaj jokam. Hudo mi je ... preveč hudo mi je. Ne znam opisat tega, kar doživljam. Navzven sem popolnoma srečen človek ... navznoter pa ... v meni divja vihar. Vihar mojih čustev, čustev, ki se jih na nek naččin še sama bojim. In čez nekaj časa se jih bodo bali drugi, tisti, ki so me prizadeli.

Včasih si samo želim, da bi izginila, izginila za vedno, da bi naredilo BUM in že me ne bi bilo. Kot čarovnija. A tako ne gre, na žalost.

In poleg vsaga me živcira še hrana. Hrana, ki je kar naprej v meni ... če ne v ustih, pa v mislih. Priznam predam se, zmagala je. Ne znam hujšati in nimam moči za to, da res sem šibka ... sram me je.

Res lahko samo še jočem.

Alexandre Pires - Amame

Ven a mi dulce amor, prebudi v meni nežno ljubezen

Ayudame a cambiar este destino pomagaj mi spremeiti to usodo

Salvame por favor reši me, prosim

Que tengo el corazon partido en dos ker ima srce 2 dela

Dame mas quiero mas daš več, hočeš več

De esa bendita forma en que me miras

Solo tu, solo yo samo ti, samo jaz

Caricias que me roben la razon nežnosti, ki so mi ukradle srce

Amame, acercate y amame ljubi me, približaj se in ljubi me

Regalame de a poco tu calor podari mi malo tvoje vročice

Atrevete a mi amor

No tengas miedo y solo nimam strahu in samo

Amame ahora y siempre amame ljubi me, sedaj in vedno, ljubi me

Que el mundo se invento para los dos ker svet je bil ustvarjen za dva

No tiene la pasion la explicacion ni strasti ne razlag

Junto a ti seduccion

Enciendes uno a uno mis sentidos razumeš eno po eno moje čustvo

Quedate con mi amor pazi z mojo ljubeznijo

Envuelveme en tus brazos el temor privedi me v tvoje naročje

Vivire siemopre asi enamorado digan lo que digan živi večno, zaljubljenci rečejo, kar rečejo

Y sere para ti porque tu eres una en un millon in vse zate, ker ti si ena med miljoni

Amame, acercate y amame

Regalame de a poco tu calor

Atrevete a mi amor

No tengas miedo y solo

Amame ahora y siempre amame

Que el mundo se invento para los dos

No tiene la pasion la explicacion

Amame, acercate y amame

Regalame de a poco tu calor

Atrevete a mi amor

No tengas miedo y solo

Amame ahora y siempre amame

Que el mundo se invento para los dos

No tiene la pasion la explicacion

Sovražim sneg ... ne maram ga. Ne prenesem mlakuž, neprevoznih cest (ja vem, živim bogu za leđama), tega, da imam popolnoma vsa mokro za čevlji, da je led in drsi, da moram paziti, da se ne ubijem ali v najboljšem primeru polomim. Saj je lepo, ko pada in ga gledaš skozi okno, ja lepo, ko je vse belo. A tu se lepote snega končajo. Jaz v snegu ne vidim nobene romantinke, čeprav se nakaterim zdi tako blazno romantičen (mogoče k neromantiki prispeva tudi celotna situacija, ne vem) . Vsi zimski športi so totalno neprimerni zame, ker sem na drsalkah, smučah, bordu kakor slon v trgovini s porcelonam ... štorasta sem. In kot glavn ne prenesem mraza ... nisem zimski tip človeka. Hočem poletje, sonce, vročino. Hočem, da se lahko oblečem v 2 minutah. Sedaj porabim natanko 10 minut (če sem hitra) , ker moram med toliko obleke izbrati še med vsemi kombinacijami, potem da se oblečem. In seveda odločiti se moram česa ni škoda za to grdo vreme, soljene ceste, ki puščajo popolnoma neestetske madeže, ki kakor da bi jim to nekdo ukazal, nočejo zapustiti hlač niti po desetih pranjih. In ob snegu seveda trpi moje družabno življene, ker se mi niti slučajo ne da iti ven (od tega me odvrne že hiter pogled skozi okno) in gaziti tega novozapadlega snega. Ja sneg mi je najlepši, ko ga opazujem od daleč

Sovražim ljudi, ki se vtikajo v tuje zadeve. Sovražim, da se kdo vtika v moj lajf. Ne prenesem tega, da ljudi tako blazno zanimajo moje težave, moji problemi. Pa ne zato, ker bi mi želeli pomagati ampak zato, da se naslajajo. Resno ne razumem, kaj je tako zanimivega na mani, da vsako bitje vtakne nos tja, kamor mu res ni treba. Ni mi jasno, kaj je moje življenje toliko bolj zanimivo od njihovega? Kaj imajo ljudje res tako bedna, dolgočasna življenja, da je treba vedno znova govoriti o meni, meni in še nekrat meni? Meni se ne zdi, da bi živele kakšno posebno življenje. Resnično mi ni jasno, kako so lahko nekateri tako redoljubni in ustrežljivi, da tako veselo pometajo moj prag? Nimam niti kančka umazanije, ker so nekateri tko vestni, da svoj čistilni servis pripeljejo na moj prag vsak dan, medtem, ko se na njihoven nabira enormna količina smeti, ki jih ne bi vzeli niti na odlagališču radioktivnih odpadkov. Ko bi vsak počistil za sabo in ne za drugimi, bi bilo na našem planetu in v naših življenjih veliko manj smeti.

Playa que tocas el corazon

Mar que me mueves al calor del sol

Besos que quieren ir por donde voy

Que sin hablarte te diran quien soy

Sera el deseo que no miente

Sera una voluntad de ser

Sera la arena tan caliente

La que no une

La que se sube por los pies

Cuerpo y alma

Como el deseo

Cuerpo y alma

Cuando te veo

Nadie me sabra

Lo que tu sabes

Como me sabes

Cuerpo y alma

Como el deseo

Cuerpo y alma

Cuando te veo

Nadie me tendra

Como me tienes

Como me quieres

Como te tocan tus besos de amor

Como provocas la imaginacion

Besos que quieren ir por donde voy

Que sin hablarte te diran quien soy

Sera el deseo que no miente

Sera una voluntad de ser

Sera la arena tan caliente

La que no une

La que se sube por los pies

Cuerpo y alma

Como el deseo

Cuerpo y alma

Cuando te veo

Nadie me sabra

Lo que tu sabes

Como me sabes

Cuerpo y alma

Como el deseo

Cuerpo y alma

Cuando te veo

Nadie, Nadie me tendra

Como me tienes

Como me quieres

Cuerpo y alma

Tocar el cielo

De unos besos que quiero

Como me tienes

Como me quieres

Ta pesmica me vedno spomni na morje, na mojo prvo morsko ljubezen pred dvema letoma. Tako rada imam morske ljubezni, avanture. Včasih se mi zdi, da živim samo še za poletje, morja in ...

Ne znam zameriti. Res ne. Lahko nekoga ignoriram, lahko se z njim sploh ne pogovarjam ampak, ko mi reče oprosti ali kaj podobnega, pazabim na vse slabo. Mogoče je to dobro, mogoče slabo, mogoče bom enkret to drago plačala. Ne vem. Ampak še vedno sem prepričana, da s tem, ko nekomu zamerimo, trošimo samo svojo energijo, ki bi jo lahko porabili za kaj bolj koristnega. Sploh ne prenesm maščevanja. To mi je nakja najbolj bednega, kar lahko človek naredi. Všeč mi je pregovor, ki sem ga slišala. Sovražiti pomeni maščevati se sebi za napake drugih. PA še kako drži.

Como cobrale a la vida ?

Cuando todo te ha salido siempre mal

Y como cerrar tantas heridas?

Si la sangre no ha dejado de brotar

Cuando al precio de la vida es tan dificil de pagar

Y como rogarle al destino ?

Cuando estoy acostumbrado a arrebatar

Porque hoy q te he encontrado

No te aparte de mi lado, no derrumbe nuestros sueños

Ni se atreva a separarnos

Voy a exigirle a la vida que me pague contigo

Que me enseñe el sentido el dolor

Porque ya fue suficiente el castigo de no haberte conocido

Y dejar de ser por siempre un mendigo del amor

Un Corazon Salvaje

Y como explicar a los instintos

que mi busqueda contigo termino

que dos caminos tan distintos

En algun momento el tiempo los unio

Quien lo dijera , entregar la libertad sin condicion

Voy a exigirle a la vida que me pague contigo

Que me enseñe el sentido el dolor

Porque ya fue suficiente el castigo de no haberte conocido

Y dejar de ser por siempre un mendigo del amor

Un Corazon Salvaje

Nekam preveč rada imam pesmice, ki se slišijo kot da vitez prihaja po svojo princesko ... to ni več dobro za moje duševno zdravje ... res ne. In poleg vsega mi še vedno ni jasno KDO bo rešil moje srce

Sovražim hrano ... na živce mi gre, res. Cel dan se trudim in pojem ene makarone in potem postanem lačna in ob 11h zvečer pojem 2 sendviča. Če bi se lahko, bi se ustrelila takoj v tistem trenutku. In na žalost ne znam bruhat, kar me spet neizmerno jezi. Zakaj se sploh še nekaj trudim, nekej ne jem, če se potem zvečer nabašem kot krava? Res ne vem, zakaj. Mojih 50kg je namreč še zelo oddaljenih, sploh, če bom tako žrla. Bljak, res je to smotano.Ja, vem, da je hrana namenjena preživetju, ampak moje preživetje je odvisno od imeti 50kg in nič jesti. Spet popolno nasprotje. Kdo si je izmislil dobro hrano? Naj pove, da mu takoj prestrelim glavo. Na svetu bi mogla biti smma zanič hrana, kar pomeni nič bončkov, nič čokoljat, nič piškotkov, poli salame spljoh, njoki bi mogli biti le v sanjah. Ker ostalega itak ne jem, bi skoraj lahko živele od zraka, ki je itak tako onesnažen, da ima v sebi dovolj snovi za preživetje. Ah ne, jaz se moram vsedno znova nažret.

Esmeralda, en tus ojos

La noche y el dia uno son

Esmeralda, flor del campo

Me vees con la luz del corazon

Esmeralda amor,

Esmeralda amor

Tu amor es puro como el sol

Esmeralda amor,

Esmeralda amor

Tienes los ojos lleno amor

Esmeralda, tienes los ojos lleno amor

Esmeralda, son tus ojos

Estrella que alumbran mi cancion

Esmeralda, flor del campo

Quisiera que veas como yo

Esmeralda amor,

Esmeralda

De poco estabas a ir bella

Brillando, y con tu amor,

Tu desnudez se partio en dos,

Mi corazon

Esmeralda amor,

Esmeralda amor

Tienes los ojos del amor.

Spomnila sem se fenomena, ki ga je pri nas povzročila Esmeralda. Gledali so jo stari in maldi ... mnogi ljudje so zaradi tega prihajali v hiše, ko je bila na sporedu Esmeralda ni bilo na ulicah popolnoma nikogar. Da, Esmeralda je bila fenomen, fenomen, ki ga razumem šele zdaj, ko se je preveč razširil. Mehiške nadaljevanke so an sporedu celo popoldne, nekateri gledajo vse od prve do zadnje, hlrati pa življenje beži mimo njih. Otroci namesto, da bi se učili gledajo nadaljevanke, mame gledajo nadaljevanke zato se družina prehranjuje z instant hrano. Katero je bilo najpogostejše latinsko ime v tistih časih, raje ne pomislim. Oh, kaj je povzročila Esmeralda

Ko me hladno jutro v dan povabi,

Spet te danes tu ob meni ni,

Tvojo srajco si oblečem,

Kot vihar že spet razmečem

Sanje, kjer se misel izgubi

Morda sem le oblak na tvoji poti,

Le nemir, ki v zraku zadrhti,

A ne želim več tvojih rok na moji rami,

Ko odhajaš k njej v omami,

Gledam te z zaprtimi očmi.

Vse kar rečeš mi,

Malo zaboli,

Ko resnica v laž se spremeni,

A še si moj junak,

V objemu vseh napak,

Iščem te med svojimi ljudmi.

A zdaj ob tebi ona spi

V naročju tvojem se budi

In vse kar rečeš mi

Je dovolj, da še verjamem ti

Preden rečeš tisti dve besedi

Preden stopiš sklonjen od laži,

Blatne noge si obriši

V knjigo krivde se podpiši

Znova slepo bom verjela ti.

A zdaj ob tebi ona spi

V naročju tvojem se budi

In vse kar rečeš mi

Je dovolj, da spet verjamem

Ta pesmica me vedno znova spravi v jok ... lahko jo poslušam ure in ure in jokam in jokam

Amar es una cosa especial

No es un viene y va

Amar solo te pasa una vez pero de verdad

Amar es cuando solo piensas en donde estara

Amar es como un milagro dificil de explicar

Amar es cuando la proteges de la lluvia y el viento

Amar es cuando tu la abrazas y te olvidas del tiemp

Amar es cuando tu la ves y te pones nervioso

Amar es cuando te das cuenta de tus sentimientos

Por amarte robaria una estrella y te la regalaria

Por amarte cruzaria los mares solo por abrazarte

Por amarte juntaria la lluvia con el fuego

Por amarte daria la vida

Solo por besarte

Amar es cuando escribes su nombre por todo el cielo

Amar es cuando solo suenas con llevartela lejos

Amar es cuando tu la ves Y se queda en tus ojos

Amar es cuando tu te das cuenta

De que ella lo es todo

Por amarte robaria una estrella y te la regalaria

Por amarte cruzaria los mares solo por abrazarte

Por amarte juntaria la lluvia con el fuego

Por amarte daria la vida

Solo por besarte

Por amarte robaria una estrella y te la regalaria

Por amarte cruzaria los mares solo por abrazarte

Por amarte juntaria la lluvia con el fuego Por amarte daria la vida

Solo por besarte

Zdele sem si pogledala vse njegove videospote. In skoraj bi me infarkt od njegove lepote in njegovega horny pogleda. Ja Enrique mi je vedno bolj všeč

Preveč razmišljam. To je moja prva obsedenost, ki potem verižno za sabo potegne še tisoč drugih. tudi to, da sanjam podnevi in ponoči in razmišljam, kaj bi bilo, če ... a tega če ni in ni. Upam, da ne bom enkrat zblaznela, da ne bom več ločila realnosti od domišljije, kajti domišljija mi dela sto na uro( o tem drugič). Obsedena sem z lepimi punčkami, z modeli, ki so vsi vitki, da se jim tako lepo kosti vidijo, tko lepo so mi štrleči boki. in to za sabo potegne mojo obsedenost s hrano, ki sem jo zasledila v zadnejm času. Oziroma obsedenost z nehrano. Ne smam jesti. Da bom imela 50kg in bom lepkana. Obsedena sem z revijami, kjer so tako lepe oblekice, ki si jih niti slučajno ne morem privoščiti in očitno sem malo mazohista saj uživam v tem, ko sebe mučim. Vse te moje obsedenosti mejijo že na norost. no to se zdi samo meni, drugim ne. In obsedena sem s cigaretami. Z mojimu MURATTI. Všeč mi je bel filter, cigareti z rjavim filtrom se mi gabijo. In teh obsedenosti se sploh nočem znebiti.

Groza me je. Resnično GROZA. Vsak dan slišim, da je umrl nekdo iz naših krajev. Res mi ni več jasno, kaj se sploh dogaja. Zakaj toliko smrti? Nočem, da ljudje umirajo. Blazno me je strah smrti. Zakaj toliko prometnih nesreč? ZAKAJ? Najhuje je, ko gledaš družino umrlega. Ko jih gledam me vse boli. Poznam smrt. Dobro jo poznam. Pol leta nazaj sem izgubila meni zelo pomembno osebo. Takrat sem mislila, da bom doživela živčni zlom, popolnoma sem se zlomila. Nekako sem se prisilila, da nisem mislila na to, pred mano je bila namreč matura. Danes se mi zdi, da se še vedno ne zavedam, da ga ni več, zdi se mi kot da ni nikdar odšel. Hočem dojeti, hočem jokati, ker ga ni. A ne morem. Vsa skupaj mi postane jasno šele, ko stopim na njegov grob, takrat šele dojamem, ko sem postavljena pred resnico. In ta resnica boli. Zelo boli

Moj prvi post. Lahko se prestavim. Ravno prej sem se opazovala v ogledalu. Všeč sem si. Da jaz sem si všeč. Všeč so mi moje oči, pa čeprav niso modre, in velike dolge trepalnice. Naj se sliši narcisoidno, ampak obožujem svoje trepanice.Rada imam svoj nosek, pa čeprav se mi velikokrat ravn na sredi nosu naredi mozoj, ki je potem prepuščen na milost in nemilost mojim prstkom, kar pomeni, da sledi ostanejo še kak teden. Moškim so všeč moje polne ustnice ... da tudi meni so. Načelno sem zelo zadovoljna, ko se zjutraj zbudim (ti seveda ne štejem jutranjega pogleda v ogledalo, ko mi nikakor ni všeč ... sicer pa, komu je?)Moja občudovanje pa popolnoma splahni, ko mi kdo prinese veliko ogledalo. Ne, nisem debela.To besedo sovražim že iz osnovne šole, ko se neko sošolko klicali prasica debela. Ta beseda se mi GNUSI. Popolnoma. Sprejela sem se tako kot sem, čaprav bi zadnje čase rada popolnoma spremenila svoje telo. A ga ne sovražim.Sprejela sem svoj celulit, svoje noge, pa čeprav niso zobotrebci. Zadnje čase se vedno bolj trudim NE JESTI, pa čeprav vem, da ni prav. Taka pač sem.Rada imam NJEGA. Zame je vedno on. Lepše mi je, če ga ne omenjam z njegovim imenom. To je veliko bolj skrivnosto, tako kot on. Nikoli ne vem, pri čem sva, pa čeprav se mi zdi, da stvari napredujejo. Včasih si želim, da ga ne bi nikoli poznala, da ga ne bi iemla rada. Pa ga imam. ZELO GA IMAM RADA. Upam, da imam tudi sebe rada, zelo se moram imeti rada in moram jesti