Lahko bi jokala ... jokala brez prestanka, brez dihanja. Samo jokala, da bi mi solze tekle po celem telesu. Niti za trenutek ne bi pogledala naokrog. Da, tako se počutim danes. Popolnoma sem razočarana. Razočarana nad ljudmi. Res ne vem več, kdo je moj prijatelj. Vem pa kdo ni. Nekdo, ki se trudi, da bi vedno rekel nekaj, kar bi ga po njegovem mnenju naredilo boljšega od mene. Veliko ljudi je takih. Pa ne samo do mene ... do vseh. Žalostno, da si človek na tak način umetno dviguje samozavest. Resnično žalostno. In zato sedaj jokam. Hudo mi je ... preveč hudo mi je. Ne znam opisat tega, kar doživljam. Navzven sem popolnoma srečen človek ... navznoter pa ... v meni divja vihar. Vihar mojih čustev, čustev, ki se jih na nek naččin še sama bojim. In čez nekaj časa se jih bodo bali drugi, tisti, ki so me prizadeli.

Včasih si samo želim, da bi izginila, izginila za vedno, da bi naredilo BUM in že me ne bi bilo. Kot čarovnija. A tako ne gre, na žalost.

In poleg vsaga me živcira še hrana. Hrana, ki je kar naprej v meni ... če ne v ustih, pa v mislih. Priznam predam se, zmagala je. Ne znam hujšati in nimam moči za to, da res sem šibka ... sram me je.

Res lahko samo še jočem.