Groza me je. Resnično GROZA. Vsak dan slišim, da je umrl nekdo iz naših krajev. Res mi ni več jasno, kaj se sploh dogaja. Zakaj toliko smrti? Nočem, da ljudje umirajo. Blazno me je strah smrti. Zakaj toliko prometnih nesreč? ZAKAJ? Najhuje je, ko gledaš družino umrlega. Ko jih gledam me vse boli. Poznam smrt. Dobro jo poznam. Pol leta nazaj sem izgubila meni zelo pomembno osebo. Takrat sem mislila, da bom doživela živčni zlom, popolnoma sem se zlomila. Nekako sem se prisilila, da nisem mislila na to, pred mano je bila namreč matura. Danes se mi zdi, da se še vedno ne zavedam, da ga ni več, zdi se mi kot da ni nikdar odšel. Hočem dojeti, hočem jokati, ker ga ni. A ne morem. Vsa skupaj mi postane jasno šele, ko stopim na njegov grob, takrat šele dojamem, ko sem postavljena pred resnico. In ta resnica boli. Zelo boli
