Sovražim sneg ... ne maram ga. Ne prenesem mlakuž, neprevoznih cest (ja vem, živim bogu za leđama), tega, da imam popolnoma vsa mokro za čevlji, da je led in drsi, da moram paziti, da se ne ubijem ali v najboljšem primeru polomim. Saj je lepo, ko pada in ga gledaš skozi okno, ja lepo, ko je vse belo. A tu se lepote snega končajo. Jaz v snegu ne vidim nobene romantinke, čeprav se nakaterim zdi tako blazno romantičen (mogoče k neromantiki prispeva tudi celotna situacija, ne vem) . Vsi zimski športi so totalno neprimerni zame, ker sem na drsalkah, smučah, bordu kakor slon v trgovini s porcelonam ... štorasta sem. In kot glavn ne prenesem mraza ... nisem zimski tip človeka. Hočem poletje, sonce, vročino. Hočem, da se lahko oblečem v 2 minutah. Sedaj porabim natanko 10 minut (če sem hitra) , ker moram med toliko obleke izbrati še med vsemi kombinacijami, potem da se oblečem. In seveda odločiti se moram česa ni škoda za to grdo vreme, soljene ceste, ki puščajo popolnoma neestetske madeže, ki kakor da bi jim to nekdo ukazal, nočejo zapustiti hlač niti po desetih pranjih. In ob snegu seveda trpi moje družabno življene, ker se mi niti slučajo ne da iti ven (od tega me odvrne že hiter pogled skozi okno) in gaziti tega novozapadlega snega. Ja sneg mi je najlepši, ko ga opazujem od daleč
