Kam nas pelje življenje? včasih se mi zdi, da je to enosmerna cesta, nekakšna slepa ulica, ko kr naenkrat ne moreš it več naprej. Lahko greš le nazaj in nazaj in nazaj. Spet drugič se mi zdi, da sem na križišči v katerem se stika čisto preveč poti. Le kako naj vem katera je prava in katera vodi do prepada. Na takih križiščih se počutim popolnoma izgubljena. Najraje bi se vrnila nazaj od koder sem prišla, pa se bolim, da mogoče ne bi šla po isti poti. Včasih se mi zdi kot , da se bojim življenja, da prehitro obupam. Strah me je, kaj se bo zgodilo, hkrati pa sploh nočem vedeti, kaj bo do tistega trenutka. Mnogim se zdi, da bežim. Ne, ne bežim. Vse kar si želim je, da bi prišla po vsrni poti do konca. Rada bi, da je to neko lepo potovanje