Počutim se kot nuna, ki je zapovedana celibatu, le da moj ni prostovoljen. Počasi že razmišlam, d abi odšla v samostan, svoje življene posvetila gospodu Stvarniku, molila noč in dan. Tako bi vsaj vedela zakaj ne seksam. Nune teh problemov nimajo. Tako kot jih jaz včasih nisem imela. Ne vem, ali se moj občutek za estetiko res tako spremenil, da mi nihče ni več všeč, sem premalokrat popolnoma pijana, ali res ni več tipov. Pojma nimam. Ali pa sem samo postala tako grdo, neprivlačno in aseksualno bitje, da je noče nihče več poseksat. Ampak to 100% ne drži, ker imamo doma ogladalo, edino če to laže. Ker pa verjetno ne. In sem spet na začetku. niti eno ugotavljanje mi ne da odgovora, čemu ta neprostovoljen celibat. In še vedno ne vem pozitivnih strani tega ... verjetno zato, ker jih ni.

Že res, da me sosed nadleguje po telefonu, ampak z vsakim pa spet ne mislim sexat, da ne bo kdo mislil, da sem nemoralna, izprijena, sexualno iztirjena. In da, tudi jaz imam svoj ponos, kar pomeni, da pa res ne morem poseksat vsakega, ki se mi ponuja, ker to pač blazno ni zanimivo in ne daje nobenega užitka ... mo ja edino med sexom, ampak z njim še to ne ... preverjeno.

kot kaže mi res ostane samo še samostan. Mi kdo lahko predlaga kakšnega, ki ima lepe opate, ki niso geji?

Razmišljam, da bi nehala pisati blog, ker ga nihče več ne bere

Razmišljala sem kdaj sem zadnjič kadila opojno zeleno stvar. In prišla do zaključka, da že blazno dolgo ne. Včasih se mi zdi da pogrešam tisti občutek, občutek, da lebdiš in da telo sploh ni tvoje. Zdi se mi, da se sploh ne spomnim več, kako jetakrat, ko zategneš dim in hočeš kaj povedat s polnimi usti dima. Ko imaš potem tisti sexy glas.

Všeč so mi tisti nekontrolirani napadi smeha ... ko se vsi smejijo (smejimo) eden čez drugega in ko nihče ne ve, zakaj se sploh smeji in zakaj se smjijo drugi okrog njega.

Pogrešam vse to zato sem seodločila, da se ga spet malo zakadim in piham dimčem visoko v zrak. Gre kdo z mano? (mladi fantki imajo prednost)

Jah maj je vedno zanimiv mesec. Zanimiv in vedno naporen.

Ko sem še hodila v šolo je bil to vedno mesec borbe za ocene, mesec, ko nisem vedela kje se me glava drži.

Letos pa me čaka M A T U R A . Mogoče res iz tega delam big deal ampak mene čaka že drugič. Prav spomnim se, kako smo bili lani veseli, ko je bilo vsega konec, kako smo rekli, da hvala bogu, da je samo enkrat v življenju. In še kako sem se zmotila. Za vpis na psihologijo mi je zmankala boga točka, faks na katerega sem hodila mi je bil brezvezen, nezanimiv in predvsem utrujajoč. In sem se odločila, da grem še enkrat. Da, še enkrat.

Maj je tudi blazno lep mesec. V tem mesecu sem vedno bolj zaljubljena (čeprav ne vem, kako bo letos, ker kot kaže ni več lepih fantkov) v tem mesecu imam tudi energije za izvoz, pa čeprav je blazno naporen mesec.

In to je tudi mesec v katerem se mi jebe za vse omejitve. In res ne vem zakaj točno ta mesec.

Samo popizdila bom. Kako se mi drzne ena nezadovoljna, sama s sabo obremenjena ženska reči, da se vedno zgledujem po drugih in da vedno rečem to, kar nekdo pred mano. Kako si lahko to dovoli nekdo. ki me niti ne pozna. Ker, če bi me bi vedela, kdo sem in da to še kako ni res. Najlažje se je ukvarjati z drugimi namesto, da bi svoje stvari uredili in pospravili pri sebi. In ne, ko bi to rekla enkrat, ne da to ponlja non stop. Kot kaže se res mora vedno ukvarjati z mano . Live your life girl.

Read my VisualDNA™ Get your own VisualDNA™

Danes je bil super dan. Že skoraj presuper oziroma presugar.

Dobila sem se z Iso in Janjo, kakor je bilo dogovorjeno. Z vsako posebaj, da sem se dlje imela fino. In bilo je res super.

Preden sem danes sploh prišla na vlak sem prehodila morje kilometrov do železniške postaje. in potem še iz železniške v Ljubljani do centra in nazaj. Ja vem, pridna sem.

Z Iso sva se skoraj zgrešili, čeprav je njo nemogoče zgrešiti, ker je visoka kot nebotičnik, pa še šajnala je v rumeni. Seveda sva šli v Zvezdo. Ona na blazno dobro torto, jaz na sladoled. In par mojih belih cigaretk. Prelistali sva modno in pokomentirali seveda. In ugotovili, da imava popolnoma drugačen okus. Sprehodili sva se še do Zare in srečali njeno mami in bratca (eden lepših otrok , kar sem jih videla). Isa je odšla, jaz pa sem kupovala. In kupila. Dve prečudoviti majici. O tem se ne govori, seveda.

Potem po super nakupu sem se dobila še z Janjo. Skoraj je nisem spoznala, ker ima tako fino frizurico.

Spet sva šle v zvezdo. Kersem jaz hotela na torto, ki jo je prej jedla Isa. In sem jo dobila. Torto namreč. In sem jo pojedla. In Janja je super klepatav človek. Skoraj kot jaz

Uglavnem danes je bil super dan. Jutri pa šoping

Res je kreten. Kdo že? Gregi iz Bara. Aj nov aj suck. Kako lahko povsod vlači uno svojo smrdljivko. Jz sem se pa že tako veselila.

Sicer je bilo pa zelo fino. Popila sem hektolitre vodke ... vsaj zame no. Seveda sem mogla nujno jesti burek, da se mi še danes obrača od ves te maščobe. Pa še dober ni bil. Kot kaže niti šiptarji več ne znajo naredit dobrega bureka. Le kam gre ta svet?

O Gregiju pač ne gre več izgubljat besed. Sedaj je samo olajšal mojo odločitev, da je moja velika ljubezen Leonardo diCaprio. Hvala Gregi, ker si mi razsvetlil obzorja.

In ja, sklenila sem, d agrem naslednjič ven v Ljubljana, da najdem kakšnega lepega fantka, no lahko tudi fanta ali moškega. Samo, da ima penis

Pod olgem času sem spet jokala. Pa me to sploh ne moti. Mori me to, da ne vem zakaj sem jokala. Kar brez razloga se mi je usulo. Počasi sem že res zrela za kakšno umo bolnico se mi zdi. Sama sebi se zdim grozna. In potem sem vzelo svoje murati modre, stolček nesla na balkon se vsedla in si eno prižgala. Razmišljala sem. Moje bele cigaretke v meni povzročiljo razmišljanje in naval navdiha za neumnosti. In tokrat ni bilo nič drugače. Zdi se mi, da bi spet mogla naredi kakšno neumnost, da bi se dobro počutila. In predvsem sem se odločila, da bom dobila enega tipa, pa čeprav samo za eno noč. vendar ne kar kogarkoli. v mislih imam točno določeno osebo, seveda tipa ki mi para živce. Jah taka sem.

Včeraj me je skoraj zadela kap, ko sem prebrala, da ima pol čoklade tablerone 260 kalorij, kar pomeni, da jih ima cela 520. torej, če pojem 2 na dan (kot je seveda moja praksa) je to 1040 kalorij. Celo kosilo. Morala bom nehati s tem. Samo ne vem še kako.

In ja, dobro, da v naši založeni trgovini sploh nimajo barilinih jabolčnih piškotov, ker bi bi bilo to že skoraj malo nesramno do mene.

Joj sem jezna. Razpočila se bom. Moja zlata mamica ve, da mene želodček ne uboga in ona gre za kosilo delat perutničke in pečen krompir. Pa saj ni normalna. Toliko maščobe moj bogi želodec sploh prenese ne. Prav čutim, kako se mi vs enabira na želodčni steni. Sumim, da mi je od tega tudi slabo. In zakaj je tole naredila?

Zato, ker moja ljuba sestrica se vedno zmišljuje, kaj bo jedla. In seveda ji moja zlata mati ustreže. Najhuje je pa to, da ko sem rekla, da ne bom jedla, da me je začele izsiljevati. Da, izsiljevati. Rekla je, da mi ne bo kupila knjig za maturo. Vedno me izsiljuje ko nočem jest. To je psihično nasilje. Ko ji omenim njoke z gorgonzolo pa se zmrduje, da tega moja sestrica (le kdo drug) ne bo jedla. Besna sem. Kot kaže bom morala jesti v restavraciji. Ker kuhat v tej kuhinji, kjer je vse sterilno ne mislim. No pa tudi znam ne kaj preveč. Svoj čas pač porabljam za bolj koristne stvari.

No pa sem oddala. Prijavo za vpis na faks namreč. In na maturo sem se tudi prijavila.

Sedaj se je treba začeti učit. Kar mi blazno ni všeč. (v resnici mi gre to blazno na živce in zelo slabo vplova na mojo psiho).

Želodček je bolje. Bil je že čas. Ker sem zelo pridna in zelo pazim kaj jem. Ampak še vedno se mi zdi, da ne hujšam.

Odločila sem se, da bom začela jesti zelenjavo, da bom lahko začela z ločevalno dieto, čeprav se mi že ob sami misli na zelenjavo obrača želodec. Pa še piškotkov ne bom mogla jest pa mojih mini bonbončkov s sladkorjem. Sploh ne vem v kaj se spuščam.

Jeeeeeeeeeeeeeees tehtala sem se pol minute nazaj. Še 2kg manj. Počasi pa gre. Res sem vesela. Vel dan

Kot kaže se je moje zdravje odločilo, da me bo fino nategovalo. Ko nekaj neha boleti se seveda začne drugo. Kot bi me za nekaj kaznovalo. Uredu predam se. Vem, da kadim, da kdaj kaj spijem (res ne veliko) ampak kar je preveč je pa preveč.

Na koncu bom še zbolela, ker nič ne jem (sicer mi je všeč, da bom malo bolj suha) . In potem ae seveda vsi spravljajo name, kaj sem tko bleda, zakaj ničl ne jem, kaj je narobe z mano, da ne bom kakšnih motenj hranjenja dobila. Argggggggggggggggg. Prosim ljudje no.

Spet se mi zdi, da me zob boli. Nočem da me zobje bo,lijo, ker mevedno bolijo. Zakaj morem imeti tako uničene zobe, da sem vsak teden 2x pri zobarju. Bolno, da mi zobrca reče, da sem njihova stalna stranka.

Počasi se bom mogla sprijazniti, da sem kronični bolnik in se nahati smiliti sama sebi. Res. Če ne bom še umrla.

Zakaj se mi zdi, da popolnoma nihče ne rezume. Ne razumejo tega, da so mi všeč lepe punčke, moda, lepe cunjice in čeveljčki, ki jih sicer ne nosim. Zakaj de fak je to tako težko razumeti. Saj vendar ne govorim kitajsko. Ali pač. Spremenila bom svoj stil. Popolnoma. Za začetek si bom kupila lepe čeveljčke s petko. Obdržala bom le rdeče stvari. Ker je rdeča lepa barva. In sem srečna, ko sem oblečena v rdečo. Hočem biti lepa. Zase. Hujšanje še nekako gre. Zaradi mojega nenormalnega zobobola se mi je skrčil želodec. Superca. Vse kar je narobe je, da jem samo sladkarijo. Ampak si res ne morem pomagat. In tega spet nihče ne razume. Zdi se mi, da so ljudje skrajo zabiti, da ničesar ne razumejo. Da ne razumejo kaj je lepo. Da ne razumejo, da se mi ne da poslušat njihovh pridig in tečnarjenja. Rada imam metin čaj. Pomiri me. In potem se zrelaksirana le smejim vsem, ki sot ako blazno pametni. Čakam na dinarčke. Ta mesec bom delala na polno. Da bo veliko denarja. Da si bom lahko veliko privoščila. Pogrešam Ljubljano. Preveč jo pogrešam. Zato išem delo v ljubljani, čeprav sedaj delam skoraj pred svoji hišo. Jah vem, takšna sem in to mi je všeč.